HOLA VALENCIA!

Že lani, ko sva s Primožem razmišljala, kam bi lahko odpotovali na naš prvi družinski izlet z letalom, se je Valencia takoj zdela dobra izbira. Ryanair let iz Trsta, pristanek praktično v Valencii, torej nobene dolge vožnje iz letališča do mesta, kar je precej značilno za nizkocenovne letalske prevoznike. In še tri stvari, ki se zdijo popolne za otroke: Bioparc, Oceanografic in park Gulliver. Sliši se kar fino, a ne?

No, in še dobro, da sem se letos na ta plan ravno še pravočasno spomnila in kupila letalske vozovnice praktično z danes na jutri in tako ujela precej ugodno varianto, saj so cene počasi že letele v nebo. Tudi z uro leta se je lepo poklopilo (beri: vse približno v času dnevnega počitka).

Ne bom lagala, ko sem po nakupu kart poguglala po vstopninah, mi je bilo za hip žal, saj za vseh pet (no, za štiri, ker je Mimi pade še pod prost vstop) kar nanese. In potem me je zadelo še enkrat, par tednov kasneje, ko sem začela z iskanjem nastanitve. Če sem pri letalskih kartah suvereno zavrnila vsako dodatno portljago, ki so mi jo ponudili za doplačilo, sem tukaj dokončno ugotovila, da so moja low budget študentska potovanja že zdavnaj pokopana v zgodovini časa in da zdaj namesto zanikrnega hostla (samo, da se čim ceneje, se ve) potrebujem stanovanje s petimi ležišči in vsaj eno kopalnico, na neki logistično primerni lokaciji… kar pa sploh ni več tako ugodno. Pa sem iskala, pa filtrirala, pa iskala (seveda spet čisto prepozno) in se kar nekako nisem želela sprijazniti s predlogi, ki sta mi jih je ponujala airbnb in booking.

Na koncu sem se odločila, da se predvsem fokusiram na lokacijo nastanitve in število oseb zmanjšala na 4. Pa sem ga našla, sicer je bilo jasno zapisano max 4 osebe, a za moje pojme je bilo ležišč več kot dovolj – soba z ogromno zakonsko posteljo, pa dve ločeni postelji in dnevni prostor z velikim kavčem. Gostiteljici sem poslala prijazno prošnjo, če bi mogoče dovolila, da nas je nastanjenih 5, glede na to, da so tri osebe zelo majhne (ampak vseeno lepo vzgojene). :)))) V 10ih minutah sem dobila odgovor s sporočilom “Welcome!” in težava je bila rešena!

Pa smo pričeli odštevati, ne vem kdo bolj, punce ali jaz, čeprav je potovanje zaradi vseh mogočih viroz do zadnjega viselo v zraku. Kot nam je namenjeno, nam je, sem se toažila, no, in na koncu nam je bilo namenjeno. Na poti na letališče smo imeli še en hiter postanek, ker je bil zadnji dan za podaljšanje registracije in avtomobilskega zavarovanja in evo, naša dogodivščina se je lahko uradno pričela. Spotoma smo pomahali še nonici in nonotu v Šempetru in nadaljevali vožnjo do Ronchija, kjer je letališče. Tam smo parkirali, za približno 10€ na dan.

Primož je nosil nahrbtnik z najinimi oblačili, punce so imele svoja oblačila zložena v skupni manjši potovalni torbis koleščki in nahrbitnik, v katrem so bili trije a5 zvezki, trije kuliji in trije majhni pliškoti. Pa zvezek za učenje črk, je Lila vztrajala, da ga potrebuje. Sama sem imela velik tote bag, kamor sem lahko zbasala vse jakne in jope in prigrizke, torej vse stvari, ki jih moraš imeti vedno pri roki ali pa so ti najbolj v napoto. Aja, pa še fotoaparat. To je bilo to, nobene dodatne ali priority prtljage. Vsaj nekaj v spomin na vsa pretekla low budget potovanja. ; )

Tukaj še tale zanimivost: glede na to, da nisem nikoli prej potovala s kuferčkom na koleščkih, nisem bila nikoli na to pozorna, ampak ker smo imeli samo ročno prtljago (najbolj osnovno karto, brez kakršnih koli doplačil) nas je gospa pred vkrcanjem opozorila, da torba od punc, torej ta na kolešpčkih, sicer ustreza ‘hand bag’ dimenziji, ampak je ne smemo voziti po tleh, ker nimamo vsaj ene ‘priority’ karte, ampak ga moramo nesti v roki ali na hrbtu. Kdo bi razumel.

In končno, kako je potekal naš prvi družinski let? Punce so cvilile od navdušenja. Naj na tem mestu dodam, da govorim o naši izkušnji, ki ni nujno, da bo naslednjič tudi tako super, tako kot ni nujno, da bo vaša podobna naši. Verjamem pa, da če starši ne kompliciramo, tudi otroci (večinoma) ne. Lili, Nives in Mimi je bilo vse tako zanimivo, da tudi zamuda letala ni predstavljala nobenega dodatnega stresa. Pravzaprav glede na to, koliko je bilo otrok na letalu, je bilo vse skupaj presenetljivo mirno in nemoteče, tudi za spanje. Punce so se sicer zaposlile s svojim novim zvezkom in kulijem (so jih kupili, medtem ko sem sama urejala dokumente na mazsju) in če že najini otroci niso spali med letom, sva se naspala vsaj midva. :)))

Ko je šla mimo stevardesa me je Mimi sicer zbudila z: “Mama, lačna sem!” pa sem ji odvrnila, da bomo šli jesti, ko pristanemo, ampak se ni pustila tako hitro: “Če sem pa videla voziček in kosilo gor!” Seveda mi njeni očitajoči pogledi niso ušli, na koncu pa se je le zadovoljila z bonbončki, ki sem jih imela pri sebi za vsak slučaj, če bi prišlo do kakšnih težav s pritiskom. Tudi ta skrb je bila odveč, saj so si ga znale lepo uravnavati same, prijele so seza nos in požrle slino pa je šlo. Prav tako pomaga tudi pitje tekočine (ali dojenje). 

Vmes smo imeli nekaj turbolenc, Nives je vprašala, če so to v oblakih hribčki, po dveh urah letenja pa smo srečno pristali. Ker nam na prtljago nam ni bilo treba čakati, ker smo vse imeli pri sebi, smo tako lahko hitro nadaljevali pot direktno na metro. Kupila sva vozovnici za enkratno vožnjo (otroci imajo zastonj), na tej točki se nama ni dalo ukvarjati s tem, kaj se nam najbolj splača. Bili smo lačni, zato smo po prihodu v mesto takoj zavili v prvi španski bar na večerjo, še kar zakoten, ampak nas v tistem trenutku ni zanimalo ne kje, ne kaj, ampak samo, da je. : ) 

Poskusili smo nekaj njihovih tipičnih tapasov, kot so patatas bravas in razni kroketi, Primož si je naročil še lignje. Nato smo se sprehodili do stanovanja, vmes kupili stvari za zajrtk (še dobro, da so tam trgovine odprte dlje kot pri nas) in navdušeni nad našim airbnb stanovanjem popadali v postelje.

Za prvo dopoldne v Valencii smo se odločili, da obiščemo Bioparc, živalski vrt. Pot smo izkoristili za kombinacijo jutranjega sprehoda in vožnje z avtobusom. Spotoma sva kupila še vozovnico Suma10, kar je pomenilo 10 voženj, uporablja se lahko za dva, tako da ne potrebuje vsak svojo, potroci imajo pa tako ali tako zastonj. V bližini živalskega vrta smo ob parku naleteli na mrtvo račko, zaradi katere je Nives planila v neutolažljiv jok. Res si jo je želela vzeti s sabo…

Kakorkoli, kjub nenačrtovanemu postanku smo do Bioparca prišli ravno prav, ob 10:00, ko se odpre. Gneče ni bilo, le nekaj prvih obiskovalcev in skupina šolarjev. Za Bioparc sem že pred našim potovanjem slišala, da je krasen in res, točno takšen je tudi bil.

Prostori za živali so impresivni, skale, potočki, zelenje, jezera, rovi… res čudovito! Saj se vidi na fotkah, a ne? Se mi zdi, da je na Primoža na koncu to okolje navdušilo celo še malo bolj kot same živali. Zanimivo je tudi to, da je cel park narejen tukaj, s skalami vred. Ki so popolnoma, tako je, umetne.

Bioparc je afriški živalski vrt in seveda so tudi živali luštne, enako luštno pa je tudi dejstvo, da izgledajo zadovoljne in srečne. Ogromna roka gorile, ki pobira s tal majhne kikirikije in jih gricka, pa nilski konj, ki se ležerno namaka v vodi, kraljevski lev, ki se na vrhu skale bohoti v vsej svoji veličini, flamingoti, ki klepetajo sredi ribnika… Park je ravno prav velik, porabili smo dve uri pa sem nam nikamor se nam ni mudilo. Obisk Bioparca je zagotovo prva stvar, ki jo priporočam ob obisku Valencie.

Po poti nazaj je Nives še hitro na skrivaj pobožala mrtvo račko (in potem jo je Lila zatožila). Če je pa ni mogla vzeti s seboj domov…

Lokacija našega airbnb stanovanja je bila v starem delu mesta, v El Carmen četrti in po zabavi na balkonu, kosilu in počitku (ker punce še vedno spijo, za to sem res hvaležna), smo šli raziskovati stari del mesta.

Poleg arhitekture so nas navduševale ogromne barvne lutke iz lesa in papirja, ki so krasile različne male trge med ulicami. Baje so sicer tudi iz stiroporja, razmišljam, če ta podatek malo zamolčijo, ker jih na koncu zažgejo, kar ni najbolj okolju prijazno. Valonci se namreč v začetku marca pripravljajo na pričetek Las Fallas festivala, gre za nekakšen pozdrav pomladi in tako z zažigom lutk simbolično pustijo za seboj vse slabe stvari prejšnjega leta in se pripravijo na svež začetek novega. Ohranijo samo najlepšo skulpturo, ki dobi mesto v muzeju, ki je posebej posvečen temu običaju.

Sprehod smo nadaljevali z obiskom Botaničnega vrta. Ta ovinek je bil predvsem za najino dušo, no, na koncu smo uživali prav vsi, midva šelestenju listov in zvoku ptic, punce pa v igri s kamenčki in odpladlim listjem.

Mojih 17000 korakov smo zaključili na večerji en vogal pred ulico, kjer smo bili nastanjeni. Naspali smo se, po zajtrku in obvezni kavici na krasnem balkončku je sledil odhod proti slavnemu akvariju…

Sprehodili smo se skozi mesto do avtobusne postaje in skočili na linijo 95, tokrat v drugo smer kot dan prej. Čez Valencio (pravzaprav vse od Bioparka pa do Oceanografica) se kot kača vije krasen pas parka v zelenju, po katerem so speljane kolesarske poti in kar malo sem zavidala vsem kolesarjem. To je definitvno stvar, ki bi si jo želela enkrat doživeti – Valencio s kolesom.

Do Oceanografica smo prispeli okrog 11:00 in je bilo že precej gneče, sploh na blagajni. Sicer sem želela vstopnice tako za živalski vrt kot za akvarij kupiti že vnaprej preko spleta, ampak ni šlo, ne vem zakaj (nekakšne tehnične težave). Je pa zanimivo to, da sem za Oceanographic plačala 20€ manj, kot bi prišlo preko spleta, očitno imajo tudi neko družinsko opcijo, česar na straneh, kjer sem poskušala z nakupom, nisem zasledila. Po raznih straneh se najdejo tudi možnosti paketov, kjer dobiš ugodnosti, vendar mi tega nismo potrebovali, niti nismo imeli časa za kakšne dodatne opcije (kot recimo hop-on bus in popusti za druge muzeje…). Verjetno, če bi ostali kakšen dan več, bi razmislila tudi o kakšni takšni možnosti.

Kljub gneči smo se lepo porazdelili naokrog, Oceanografic je sestavljen iz več manjših poslopij in se sprehajaš od enega do drugega. Gneča je bila samo pri pticah in na predstavi z delfini, kamor so tudi nehali spuščati ljudi. Ko je bila večina ljudi na predstavi, smo mi ta miren čas izkoristili za kratko pavzo, punce so uživale na sladoledu, Primož na hot dogu… jaz pa v tišini.

Iz akvarija so se nam najbolj vtisnili v spomin morski pes, pa meduze, takšne res mini mini, pa tiste ta ogromne… pa tunel, ko si z vseh strani obdan z modrino in plavajočimi bitji. Če sem pa čisto iskrena, največji akvarij v Evropi na nas ni pustil kakšnega prav posebnega vtisa. Mogoče bi bilo drugače, če bi najprej obiskali akvarij, pa potem živalski vrt… Mogoče. Primožu se je zdelo, da so nekatere morske živali že kar malo zdeformirane.

Po kosilu, počitku in popoldanski nas je čaka en tak lušten plan, no, vsaj tako se je zdelo. Zabavno popoldne v parku Gulliver. Spotoma smo se ustavili v lokalni pekarni, ko se je počasi začelo zatikati. Najprej so punce polile mojo novo svežo kavo. Saj ne, da sem jih pred tem 150x opozorila naj pazijo. Saj ne, da sem odhodom tudi same nehote že raztreščilaeno polno skodelico! No, kakorkoli, na tistem trgcu, ovinek naprej od stanovanja, so punce ležerno uživaško zelo zelo počasi smukale tisto svojo miniaturno magdalenco in pot do parka se je podaljšala za 45 minut.

In če ne bi na naslednjem trgu Mimi doživela še hud napad trme (ker ji nisem želela kupiti kosmatega unicorn blokca za 7€) in če ne bi ta tantrum kar trajal in trajal, ne bi prispeli do parka točno 15 minut pred zaprtjem. No, vsaj častni spust po toboganu je uspel, pa malo plezanja po Gulliverjevi dlani, ravno prav za na sveže podrajsan komolec. Vsekakor smo dobro izkoristili teh 15 minut. : )

Zabava se je nadaljevala na drugi strani ograje, kjer je prijazni mož spuščal majhne in velike milne mehurčke, otroci pa so jih z največjim nadušenjem lovili naokrog. Nato smo res dolgo čakali na avtobus, kakšnih 45 minut, se še malo sprehodili čez mesto, spotoma kupili večerjo in na koncu popadali v postelje, nekateri z ožuljenimi podplati. Ja, to je zdaj reminder za vse tiste, ki slučajno razmišljate, da bi si za potovanje omislili nove lepe superge. Ni preveč dobra ideja. Ja, udi če imaš točno takšne stare in uhojene in udobne že doma. Ne, ni dobra ideja, vprašaj mene. Ta del je bil zame daleč najbolj naporen del celotnega potovanja. Ok, razen, če bi bilo to bosonogi čevlji, potem… potem ne vem kako je. Definitvno jih imam od zdaj naprej na wishlisti.

Naslednje jutro, medtem ko so ostali še spali, sva se z Lilo odpravili do centralnega marketa na zajtrk. Malo sva pofirbcali kaj vse ponujajo, mi je bilo pa žal, da nisem sproti preverjala sporočil, saj mi je sošolka s faksa, ki je bila v Valencii na izmenjavi, sporočala, naj na tržnici poiščem cheese cake, ki ga režejo na kose in je reees dober. No, zdaj vsaj vi veste pravočasno. Update: Patricia ga je pozneje iskala, pa ga ni našla… upsi.

Sledilo je pakiranje, ki je bilo ekspresno, saj nismo imeli veliko stvari (evo, že samo to je en velik plus, da res vzameš samo najnujnejše stvari), sprehod do metroja in vožnja do letališča. Tukaj pa pozor! Če nimate Suma10 karte, v katero je zajeta tudi cona za letališče, boste, tako kot midva (ki se nama ni dalo s tem ukvarjati prej) morali za dva odrasla doplačati skoraj 10€, da vas bojo z metroja spustili na letališče. To je pustilo malo grenkega priokusa, ampak okej, cel izlet je bil res lušten in ni bilo težko misli preusmeriti na ta lepše stvari. Vam pa priporočam, da glede javnega transporta malo razmislite vnaprej, kaj se vam najbolj splača, največ seveda odvisno od tega, na kakšen način se želite največ premikati po mestu (bus/metro/kolo/peš)…

Letališče v Valencii je kar veliko, vmes smo se ustavili še v Burger Kingu na eni hitri malici, ziher je ziher, situacija je bila že rahlo napeta in res ne bi bilo fino, če bi kdo ostal preveč lačen. Vsaj jaz sem že začela stresati svojo nejevoljo, začelo se je z Mimijinem tacanjem v nogavicah po od kokakole lepljivih tleh, vrhunec pa sem doživela, ko so se začele že tretjič kregati okrog ostanka ketchupa prejšnjih gostov. In potem sem ujela rahlo hudomušen pogled očka par miz stran. Oh, upam, da ni Slovenec, me je prešinilo in seveda je bil (saj je vseeno, vsi smo kdaj v podobni godlji kar se tiče neposlušnosti otrok). No, na koncu, med čakanjem na letalo (ki je imelo dvo urno zamudo) so njegovi in naši otroci igrali skupaj in peli pesmice in jedli banane, tako da vse ok. : )

Let nazaj je minil še hitreje kot let tja grede, se mi zdi, da sva odspala še malo daljšo rundo. Punce seveda ne, so pa risale. In pojedle vrečko bonbončkov. Win win situacija, ni kaj. Celo potovanje skupaj, od parkirišča na letališču, do hrane, letalskih kart in vstopnic, nas je prišlo okrog 1000€, kar se mi zdi čisto ok cena za 4-dnevni izlet za 5-člansko družino.

Če zaključim svoje misli, Valencia je ravno prav majhna (ali velika, kakor vzameš) in res luštna destinacija za krajši oddih z otroci. Piko na i bi verjetno dodala še njihova paella, ki je tokrat nisem dočakala in vožnja s kolesom po mestu. Ampak tudi brez tega je bilo zelo zelo vredno. Veliko pove tudi dejstvo, da nismo niti enkrat pomislili, da bi prižgali tisti tv v stanovanju, ker v Španiji so že sami balkončki veliko bolj zabavni. Kaj šele vse ostalo.

Tako, tisti, ki se to pomlad tudi opravljate v Valencio dajte, pojejte kakšno paello še zame. Pa kos cheese cake-a z marketa. In javite, kako ste se imeli in kaj vam je bilo najbolj všeč! <3

Katra