Kaj bi si povedala 1, 2, 3 otroke nazaj?

Nekje tam v času lock-downa in kovida je moj instagram čisto nepričakovano postal en tak mini mini mama profil. Moj namen, iskreno, nikoli ni bil, da bi izpostavljala svoje otroke ali pisala o radostih materinstva. Stvari so se zgodile čisto spontano in lahko bi rekla, da sem se precej naivno podala v avanturo deljenja {predvsem ta luštnih} družinskih trenutkov. Od nekdaj sem rada ustvarjala, fotografirala, pisala o stvareh… vse to je zame terapevtskega pomena. Navdihujejo me preproste vsakodnevne stvari in res ne rabim veliko, da ustvarim celo zgodbo. En velik del k vsemu temu je pa zagotovo pripomoglo tudi navdušenje moje babice prav vsakič, ko sem karkoli objavila. “Poglej, kaj mi je poslala…” je ponosno razlagala naokrog, “tako uživam, ko jih gledam.”

In potem so ta leta, ko se je ves moj svet vrtel samo okrog treh malčic, minila. Pred mano kar naenkrat niso več malčice. Kar naenkrat imam čas za druge stvari. Za stvari, ki so čakale. Kar naenkrat spet obstaja ‘čas zase’, kjub temu, da ga še vedno veliko namenjam njim. Ampak one me sedaj potrebujejo manj. Čeprav so stare ‘samo’ 5, 6 in 7 let. Same se preoblečejo, same se namažejo s kremico, same se zvečer stuširajo, kdaj si celo same umijejo lase. Najstarejši dve sami naredita nalogo. Same pripravljajo svoje nahrbtnike. Veliko je stvari, ki jih želijo narediti same in še več je tistih, ki jih zmorejo… {in kot si verjetno tudi sami priznamo}

Nekaj let nazaj sem, tako čisto dobronamerno, zastavila zapis, ki bi ga želela prebrati preden sem postala mama. Ali pa kmalu potem. No, ampak če je bilo zame že malo (pre)pozno, sem pomislila, da bi ga mogoče rada prebrala katera druga mamica… mogoče.

Pa se je potem nekje vmes prikradla misel “pa saj to nikogar ne zanima” in sem zapis za nekaj časa odložila. Potem sem počasi nanj tudi pozabila… kar malo namerno, saj sem dobila občutek, da je v današnjih časih potrebno paziti prav na vsako besedo, saj se drugače (pre)hitro zgodi, da se stvari vzamejo narobe, iz konteksta ali pa preveč osebno. Ali pa si zlagan.

Zato… a si sploh drznem povedati po resnici? To, da se mi biti mama trem otrokom z majhno, ampak res majhno starostno razliko ni zdelo tako zelo zelo zelo naporno? No, vsaj ne tako zelo zelo zelo, kot so nekateri pričakovali. Res, ko so bile vse tri še v plenicah, sem velikokrat dobila občutek, da bi mi moralo biti težje. Tako bi nekako izpolnila pričakovanja drugih in se lepše zlila v ta svet.

No, seveda to še ne pomeni, da nikoli ni bilo naporno. Ali pa da nikoli nisem bila tečna. Vedno pridejo obdobja, ko stvari ne tečejo tako, kot bi si želeli.

Lahko pa povem iskreno. Meni je bilo najbolj naporno prvo leto. Takrat, ko sem prvič postala mama. Takrat, ko sem imela ‘samo’ enega otroka. Takrat, ko sem imela občutek, da nimam pojma kaj počnem. Pa smo šli, vsi trije skupaj, dan po dan. Z drugo je bilo vse lažje. Vedela sem kaj lahko pričakujem, tako na približno, ker pravil itak ni. No ja, so, ampak za vsakega otroka svoja. Tretja je prišla čisto nepričakovano. In vse obrnila samo še na veliko veliko boljše. Tako. Povedala sem.

Velikorat sem ob raznih vprašanjih dobila občutek, da se je pričakovalo, kako bom pojamrala. Pa ponavadi nisem in zato tudi zdaj ne bom. In ne, nič ni narobe z jamranjem. Odločila sem se, da bom povedala točno tisto, kar čutim in vse tole bo samo še en zapis od mnogih zapisov, ki jih pišemo mame. In smisel blog zapisov je, da so osebni, kar pomeni, da so tudi pristranski. Pišemo o svojih izkušnjah, o svojih pogledih, o svojih občutkih in o svoji trenutni resnici.

Zato, prosim, vse kar je in bo zapisano, vzemi samo kot izkušnjo neke mamice. Vzemi to kot nekaj, kar je delovalo zanjo, ti sama si pa tista, ki pišeš svojo zgodbo. Če te pa slučajno kaj nagovori ali spodbudi, potem pa… potem je moj namen presežen. <3

Kaj bi povedala sebi 1, 2, 3 otroke nazaj?

Ustavi se. Poslušaj. Sebe in otroka. Dovoli, da spregovori tvoj notranji občutek, tvoja intuicija. Lahko te preseneti, kako lepo te lahko vodi skozi materinstvo. Tišina, narava, sprehodi… vse to zelo zelo pomaga zbristiti misli in takrat je veliko lažje videti stvari tudi v drugi luči.

Bodi prisotna. Opazuj. Išči rešitve. Povem vam, rešitev je velikorat precej bolj enostavna, če poslušaš sebe in ne mnenj in nasvetov sosed, tet ali facebook skupin. Seveda so kakšne podporne skupine dobrodošle, vendar – izbiraj jih skrbno!

Ena od takšnih res res prijetnih podpornih skupin je Tvoja vas. Skupaj z Lano se odpirajo zanimive in uporabne teme, prav tako jo lahko (anonimno) odpreš tudi sama in mamice delijo svoje izkušnje. Vse gre čez sito, saj skupina stremi k temu, da je komunikacija primerna, odgovori pa iskreni, prijazni in konstruktivni. Vsak starš vsak dan bije svojo bitko in te bitke so si zelo različne. In tako zelo res je to, kar pravi Lana: “Zato, ker ni mišljeno, da si za vse sama.”

Zlata vredne so tudi prijateljice iz resničnega sveta, v tem primeru tiste, ki so že mamice. Tukaj sem sama imela res srečo, moji sta bili mamici dvojčkov, kar je že pravi jackpot, prava zakladnica dobronamernih nasvetov. In vedno nas opomnejo, da so vse primerjave nesmiselne.

Zahtevaj pomoč in podporo partnerja. No, podpora upam, da pride sama od sebe, pomoč pa vem, da kdaj malo manj. Ampak dejstvo je, da sta skupaj v tem in da tudi očki prav fajn zamenjajo pleničko, kaj dobrega skuhajo ali otročku umijejo lase. Samo dovoliti jim je treba. In fino je, da se znata pogovarjati, razumeti, se uskladiti in podpirati drug drugega. Ko skupaj hodiš v isto smer, drug ob drugem, je vse presneto lažje.

Najdi rutino, ki ti ustreza {ali ritual, če ti je ta beseda ljubša}. Lahko je rutina tudi brez rutine. : ) Drugače pa rutina lahko odnaša rit, poleg Bobe in dude. Različni smo si, zato nam ustrezajo različne stvari, najti je treba takšne, ki se skladajo z našim načinom življenja. In še to, nobena rutina ni boljša ali slabša, dokler ‘dela zate’.

Postavljaj meje. To je nekaj res blagodejnega, verjemi mi {no, če so te meje upoštevane}. Če ne želiš obiska, ga prijazno odkloni, brez slabe vesti. Kdaj drugič, ko bo čas bolj primeren. Tako preprosto gre to. Nauči se reči ne. Ne boj se postaviti zase in za svojega otroka. To si zaslužiš. To si zasluži tvoj otročiček.

Čuvaj svoj mir. Da da ne bodo samo mavrice in srčki in unicorni, kot bi napisale na istagramu – ob vseh neprespanih nočeh, krčkih, dojenju, animaciji, pa raznoraznih pričakovanjih okolice je zelo težko. In ravno to je razlog, da se ti res ni treba ukvarjati še s pričakovanji okolice – pričakovanja, ki so, roko na srce, kdaj tudi precej čudna. Moja izkušnja: nama je kar lepo uspevalo prve dve leti brez pomoči babic. Brez kakršne koli pomoči. Nihče nama ni kuhal in pospravljal, nisva imela varuške. To je tudi pomenilo, da ni bilo nobenega vmešavanja v našo rutino. Brez pripomb, brez opazk in to nama je bilo res všeč. Tašča je živela ravno prav daleč, da ni hodila na obiske, moja mami pa tudi, poleg tega je imela službo, še vedno jo ima. Res ni potrebno opravičevati vsakega svojega koraka, vsake svoje odločitve. Zato še enkrat – čuvaj svoj mir.

Bodi prijazna in prizanesljiva do sebe. Nihče ni popoln in vsi smo krvavi pod kožo. Ne samo, da s prijaznostjo in prizanesljivostjo do sebe lažje dihamo, meni se zdi, da tudi lažje rastemo. Seveda pridejo trenutki, obdobja, ko se stvari kar ne postavijo na svoje mesto in imamo občutek, da se nam tako želeno ravnovesje vedno bolj oddaljuje {ne vem zakaj se mi zdi, da mu pridemo najbližje, kadar ga ne lovimo, hah}… takrat je najboljše, da se malo ustavimo in zadihamo. Stvari lahko počakajo. Dokler uspevamo biti prizanesljivi do sebe, mislim, da smo na zelo dobri poti.

Vse mine. Ta je obrabljena, ampak verjetno tudi zato, ker je tako zelo resnična. In vseeno še naprej tako hitro pozabljamo na to. Moji težki trenutki so zbledeli, pa ni jih bilo malo. Če želite, jih lahko tudi naštejem nekaj, začele so še preden sem imela otroka… spontani splav in to ravno takrat, ko je bil Primož na službeni poti in mi ni preostalo drugega, kot da vsa objokana pokličem taksi, da me odpelje do bolnice (nato sem tri dni, dokler se Primož ni vrnil, dobesedno prespala in vse kar sem jedla so bili, kako ironično, baby piškoti, saj je bilo to edino, kar sem imela doma in mi je pasalo)… pa potem krvavitve v naslednji nosečnosti, ob katerih mi je zastajal dih, pa urgentni carski rez, pa padanje teže novorojenčice in pritisk patronažne sestre, pa pumpanje mleka, mastitisi, uroinfekt in bolnica, čemur je sledila moja bolezen v bolnici, ko sem morala pustiti svojo 7-mesečnico samo s Primožem in se ob tem počutila najbolj grozna mama na svetu… no, onedva sta se imela prav luštno. Pa uvajanje hrane ob slabosti naslednje nosečnosti, pa glasno tuljenje ob vsaki vožnji z avtom, po tem ko je prišla na svet, pa neskončen boj z atopijskim dermatitisom {btw na koncu je pomagala zadnja stvar s seznama – bioresonanca} in seveda tudi vsi neskončni izbruhi trme, ti trajajo še vedno. Malo kasneje tudi selitev iz mesta na podeželje ob čemer je prišel nov paket presenečenja: menjava vrtca za prvo, uvajanje v vrtec za drugo in skrb za tretjo – novorojenčico, vse naenkrat. Pa urejanje novega doma, pa kmalu zaprti vrtci prvič, pa zapri vrtci drugič in kmalu tudi delo od doma s tremi otroki doma… no, mogoče sem zaradi teh lock-downov dobila tako trdo kožo, da se mi nič več ne zdi tako težko. : )

Danes, ko se oziram v te čase, me vedno najprej popelje do vseh tistih zmagoslavnih občutkov, ko smo le uspeli najti rešitev, ki je delovala in nam prinašala usklajene in mirnejše urice. Seveda so se vmes zgodile tudi napačne odločitve, veliko jih je bilo, pa kaj, to je del procesa, to sprejmeš in greš naprej. Iz napak se naučimo največ.

In tako se danes samo nasmiham sedem let mlajši sebi, takrat, ko sem v naročju držala samo enega otroka in ob tem mislila ‘ohh kako fajn, ker ne kompliciram’. No, dve leti kasneje s tremi otroci v naročju, sem se pa mogoče res približala ne-kompliciranju, pa še takrat sem bila označena za družinskega komplikatorja. S Primožem sva pač vztrajala pri naših rutinah, kot je ura kosila, dnevni počitek in ura večernega spanja. To je bila najina odločitev, odločitev z razlogom, to je za nas delovalo. Zato vam polagam na srce, ne ozirajte se na mnenja tistih, ki se jih stvari niti ne tičejo.

In če bi lahko še kaj spremenila pri svojemu navajanju na materinstvo je to, da bi si upala že od prvega trenutka naprej odločno reči NE. Ne, ne želim obiskov prvi teden. (In kdor bi vseeno prišel, ga ne bi spustila notri). Ne, ne želim obiskov prvi mesec. Ne, v tem trenutku ne želim da pestuješ otročka. Ne, ne bom je razvadila, ker jo uspavam v naročju. Ne, ne želim, da me motiš, ko dojim. Ne želim niti, da si v istem prostoru, ko dojim. Pa mimogrede še en fun fact: kadar sem dojila, nisem prenesla, da se me kdorkoli razen dojenčka dotika, niti Primož. No, ampak vsaj njemu sem upala reči ne že od samega začetka. : )

In JA, okej je, če počivaš cel dan. In če doma ni pospravljeno. Okej je, če ne kuhaš. Če prosiš za pomoč. Če sprejmeš pomoč. Če nočeš pomoči. Če ti gre partner na živce. Če greš ti njemu na živce. Če ti gre dojenček na živce, ker ne neha in ne neha jokati, čeprav si poskusila prav vse, da bi ga umirila. Vse to je normalno. Lahko ti je v teoriji vse jasno, ampak če imaš slab dan, imaš pač slab dan. Najbolje je, da to pač sprejmeš. Lahko tudi kričiš. Vem, ni vedno lahko. Ampak trenutek pride in trenutek gre. Včasih so ti ‘trenutki’ tudi ure in dnevi in celo obdobja in tudi zato je podpora partnerja zelo pomembna.

Ostaja pa še nekaj stvari, ki jih nisem nikoli razumela. Ena od teh je ‘duda v družbi’ recimo. Pri prvih dveh sem že zelo zgodaj (ko se starost šteje še v mesecih) poslušala: “Kaj imaš pa to v ustih?”, “Duda fuj!” in “Daj to meni, no!” in potem, ko so ji potegnili dudo iz ust: “A vidiš kako si zdaj lepa!”, medtem ko sem pri tretji skorajda v trenutku, ko je spustila kakšen ‘družbeno nesprejemljiv’ glas dobila vprašanje “A dude pa nima?” In ko se je zares začela dreti: “Kaj, a RES nima dude??” Torej, kaj točno želite, z dudo ali brez?

Zabavalo me je tudi dejstvo, kako se kriteriji z vsakim otrokom postavijo na novo. Če pomislim samo na prvo srečanje z mivko, pri prvi sem panično iz ust izpirala pesek in ko je prišel Primož, sem v slogu najbolj senzacionalnih naslovnic kričala: “A ti veš kaj se je zgodilo??? Pesek je dala v usta!!! Polna usta peska je imela!” Ko si ga je druga tlačila v usta, je bilo ob lovljenju starejše po plaži čutiti že rahlo vdajanje v usodo, ko kaj več od vdiha: “Fuj, pesek, noo!” nisem premogla. Pri tretji… pojma nimam, da bi ga kdaj dala v usta.

Me pa vsakič znova vrže na rit, kako hitro teče čas. To stiskanje, to učenje, ta radovednost in teh milijon vprašanj, kot so: “Mama, zakaj ptiček kaka belo?”, “Mama, zakaj tista punca tam kadi? A ji je všeč, če zrak smrdi?”, “Mama, a ko dojenček pride iz trebuha, pride v gate?” vsa ta neskončno kjut in nedolžna vprašanja s katerimi te spravljajo v boljšo voljo ali pa ti napenjajo možgane, vse to ne bo trajalo večno. Prav tako kot ne tisti zoprni glasek: “Nesiiii meeee!” In potem, če nam uspe in se ravnamo po knjigah: “Ne bom te nesla, lahko ti dam rokico.” sledi še cepetanje in nov “Nesi meee!”, tokrat v višjih ferkvencah. Ja, tudi to bo minilo. A če sem jo na koncu nesla? Ponavadi ne. Odvisno sicer kako dober / slab dan sem imela.

Joj, pa vsi tisti nočni obiski. Prva še zlezla ni zares k nama, ko je Primož že pokal svoj kovter in se selil v spodnji štuk na kavč. Ena od punc mu je v ta namen celo sestavila pesmico, takole je šla: “Vzamem povšter, vzamem kovter, odkorakam dol, bau bau bau, bau bau bau, v zamem povšter, vzamem kovter, odkorakam gor, bau bau bau.” No, prišlo je tudi obdobje, ko Primož nekako ni prišel niti do zgornjega štuka več. Deloval je precej zadovoljen. In naspan.

Kaj sem še ugotovila? Najlepše stvari se zgodijo, kadar si prisoten. Res prisoten. To se čuti. Otroci to čutijo. Ne mislim, da jim moraš biti ves čas na voljo, je pa pomembno, da takrat, ko jim nameniš čas, si tudi RES z njimi. S svojimi mislimi in brez telefona ob sebi ali z vklopljeno televizijo v ozadju.

Seveda tako ne gre 24/7 in prav nobene težave ni, če jim je kdaj dolgčas. Iz dolgčasa se velikokrat razvije krasna igra. Kdaj pa mislite, da zlagam tisti ogromen kup opranega perila?

Pa še en nasvet, tako, malo za hec, malo zares. Če vas pred rojstnodnevnimi zabavami sorodniki ali prijatelji prosijo za kakšno idejo za darilo, ne delaj se fine in povej za tisto stvar iz wishliste, ki si jo skrivaj shranjuješ že leta. Ponavadi s tem narediš krasno uslugo tako sebi kot njim, njim olajšaš iskanje, pri vas doma se pa ne bodo več nabirale stvari, ki jih ne potrebujete.

Za konec pa še tole: pot materinstva naporna, ampak je tudi tako čudovito čarobna. Tudi če ne čutiš, da si rojena ‘samo’ za mamo… kot jaz. Mene je ta pot zelo dobro opomnila na stvari, ki sem jih (tudi že v času pred otroci) zanemarjala. Posluh za svoj notranji glas, posluh zase in za to, kdo v resnici si.

Biti starš je zagotovo najbolj odgovorno delo v našem življenju, zato je še toliko bolj pomembno kdo smo. Kdo drug lahko da otroku najboljši zgled in popotnico za življenje, kot starš, ki je zadovoljen sam s seboj, ki se hkrati sprejema z vsemi svojimi napakami in ki se ima rad?

Zato, če bi ob koncu lahko delila samo eno svojo misel, bi verjetno izbrala tole: čas in energijo usmerjaj vase, na svoje otroke, na svojega partnerja. To je bistvo. Tu je rešitev, tu je pomoč, tu so vsi odgovori.