Majhna starostna razlika… 5, 4, 3 zdaj!

Razveselile so naju skoraj kot bi padle z neba, tri punce v dveh letih in treh mesecih. Seveda sva bila najbolj srečna starša na svetu, ker so bile zdrave in hvaležna, ker so nama bile sploh dane. A prav tako kot vsak starš, sva tudi midva preživljala razna naporna obdobja, še zdaj, po petih letih, ko je vse veliko lažje, pride dan, ki me dobesedno butne po glavi. Tak dan, ko vzdihnem: “A res al kaj, a še nismo ven iz ta hujšega…”

Ampak v resnici vem, da smo. Zdaj so stare 3, 4 in 5 in čeprav so še vedno majhne, me tudi z rekom ‘majhni otroci, majhne težave, veliki otroci, velike težave’ ne boste prepričali drugače. Skozi prva leta dobila precej trdo kožo in seveda, če ni šlo zlahka, sem sem nekatere stvari naučila tudi zgrda. In naučila sem se marsikaj. Sedaj dobro vem, da je potrebno sebe kdaj postaviti na prvo mesto in sedaj je to storiti končno spet veliko veliko lažje.

In kako vem, da smo ven iz ‘ta hujšega’?

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker sva na zadnjih počitnicah s Primožem sedela na klopci v senci ob morju in počasi, res počasi, z užitkom in s tokom misli, ki ni bil na nikakršen način povezan z otroško tematiko, popila vsak svojo kavico. Brez enega samega ‘MAMAAA!’ klica iz ozadja. Nekaj, kar se je šepred nekaj meseci zdelo nepredstavljivo.

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker znajo punce same povedati, če so lačne, kje jih boli in kaj bi rade. (Ponavadi je to flajštr). ; )

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker ni treba več zapenjati plenic. Ker grejo same lulat na stranišče. No, to, da ne rabijo spremstva ali dovoljenja sicer še vedno malo pilimo… “Mama, lulat me!” “Ja pa pejdi na stranišče!” “Okej!” (vsakič znova).

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker med vikendi, ko 7.05 zaslišim “Mamaa, a se gremo lahko dol igrat?” samo izdahnem tisti “Jaaaa!”, se obrnem in zaspim nazaj. Čez kakšno uro (ali pa dve, ups, se zgodi) jih najdem za klubsko mizico, na kateri je polno risbic, barvic in raztreščenih pripomočkov. Pa milijon domačih konfetov naokrog. Kot bi vedele, da me lahko zasujejo z njimi, ker… sem naspana in moja meja tolerance je zelo visoko.

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker znajo pospraviti igrače (in smeti) za seboj. Če ne znajo, jih pa hitro (spet) naučim. Če vem, da znajo, pa pač morajo. Niso samo želje in zahteve, so tudi dolžnosti.

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker pomagajo pripraviti mizo za obrok. Ker pomagajo pri zlaganju perila. No, včasih samo ena, ampak tista s svojim navdušenjem hitro potegne zraven vsaj še eno. Imeti jih takole, eno za drugo, je bila res ena pametnejših odločitev. Pravzaprav najboljša nenačrtovana odločitev. ; )

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker se znajo stuširati, se obrisati z brisačo in si umiti zobke. In da gre vse, kot je treba, sem tam z njimi samo kot glavni nadzornik. Aja ne, ups, nisem. Primož je. Primož je tisti, ki jih čisto vsak večer porihta za spanje.

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker si pred odhodom v vrtec same lepo razmažejo sončno kremo. Če ti povem, kako zelo ne maram mastnih prstov od mastnih krem, potem je jasno, da je to zelo pomemben dosežek, ki si zasluži svojo alinejo. :)) Me je pa sicer lani sončna krema Naif zelo pozitivno presenetila s svojo teksturo in njen vonj je hkrati tako prijeten, da je to edina sončna krema, ki sem jo pripravljena mazati brez zavijanja z očmi. Za vse ostale kreme je tukaj (spet) Primož. Kaj bi brez Primoža…

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker si starejši dve sami zavezujeta vezalke. Pojma nimam, kje sta se naučili.

Iz ‘ta hujšega’ smo, ker je vedno manj tistega odpravljanja v vrtec, a veš, ko se že navsezgodaj sprašuješ, kako ti lahko v treh sekundah te mali človečki spijejo energije do zadnjega atoma. Pa še zares niso stopile iz hiše, kje je šele moment, ko za njimi zapreš vrata igralnice. Delovni dan pa se praktično niti začel še ni… normalno, da te je v tem primeru kdaj minila vsa volja do življenja.

Iz ‘hujšega’ smo, ker ko na sprehodu iznenada zakričijo “Lulat me!”, jih samo usmeriš za prvi grm. Isto ponoviš tudi če jih kakat. A vaši tudi vedno čakajo na zadnji moment, tako kot naše?

Iz ‘hujšega’ smo, ker se končno zgodi dopust, ko ne rabiš več dopusta po dopustu. In to je to. Nepredstavljivo. Ko si enkrat tukaj, si na zmagovalnem konju. No, verjetno malo sicer pomaga tudi to, da (zavoljo svojega mentalnega zdravja) vsako leto manj kompliciraš…

Kakorkoli, res je veeeliko lažje, ker so vedno bolj samostojne. Zaradi zelo majhne starostne razlike so bile v to malo tudi, hočeš nočeš, prisiljene. Po eni strani nisem zmogla biti vsaki 24/7 na voljo, po drugi strani pa so druga drugi največji učitelj in motivator in tzato kdaj tudi meni odnašajo rit. Verjamem pa tudi v to, da je pomembno – še najbolj za njih same – da tisto kar znajo in zmorejo, naredijo sami. In ja, tudi kdaj popustim, če ni časa in živcev (ali da si egoistično rešim dan) in jim prepustim bitko. Ob tem se tolažim, da je kakšna bitka nepomembna in dokler imam občutek, da se ‘boj’ (beri: vzgoja) odvija v željeno smer, sem s tem pomirjena. (In samo upam, da me občutek ne vara). Lahko bi rekli, da sem z leti sema do sebe postala prizanesljivejša. Prav tako ne jemljem resno nepotrebnih komentarjev ’s kavča’ več. Kaj bi mogla, kako je bilo včasih in podobne stvari. Dovolj imam svojih bremen in res si ne potrebujem ustvarjati še dodatnih.

Naporna leta, torej tista, ki se jih ne spomnim več dobro (hahah) so mimo in včasih imam občutek, da sva, tam nekje po petih letih, končno prilezla do ‘nagrade’. Otroci se razumejo, se igrajo skupaj, se učijo en od drugega, se kregajo… in nama vmes pustijo tudi dihati. Imamo se prav luštno. Da ne bo pomote, vseeno kdaj ostajam tudi tečna in znervirana mama.

Aja, pa še tole, naš svet je lepši brez risank. Lahko bi rekla tudi, da je meni lažje brez risank. Veliko lepše je, ko se igrajo ali ustvarjajo ali gledajo knjigice ali režejo papir na sto milijon mini koščkov. Predvsem so manj razdražljive in upam si trditi, da je prav zaradi tega njihova volja in počutje zato prijetnejše. Pomaga tudi to, da doma televizije sploh nimamo. Veliko so zunaj, veliko ustvarjajo, ker v tem uživajo, zato se tudi redko same spomnejo, da bi jim na računalnik naštimala risanko. Malo potem sicer nadoknadijo pri babicih in dedkih, ampak saj, ekstremi itak nikoli niso fajn. Je pa tako fino brez tega časa pred ekrani, da razmišljam, kako bo šele fino, ko punce ne bodo imele svojega pametnega telefona ali tablice vse do srednje šole. Ampak pustimo to za drugič. Dokler nisi v situaciji, je lahko biti pameten. :))

Ne rečem, da bo od zdaj naprej vse lahko, v življenju ni nikoli vse lahko, življenje je pač sestavljeno iz konstantnih izzivov, dan za dnem in tako ti ne preostane drugega, kot da sproti iščeš rešitve in premaguješ izzive, sploh če si želiš napredka. Da ne bo izpadlo vse tako idilično, tudi moji otroci se prerivajo, ščipajo in cvilijo. Kdo pa sploh še verjame v idilično življenje brez težav in vseh notranjih bojev. Tudi jaz kričim in tudi Primož besno odvihra stran. Vedno pa, kadar gre vse skupaj čez mejo, se na koncu opravičiva. Poveva, kaj ni bilo okej tudi z najine strani in to misliva iskreno. Se trudiva, da se iz situacij učiva in poskušava naslednjič odreagirati vsaj malo boljše. Včasih uspe, včasih ne, vsi smo samo ljudje. Vsak ima slabe dni, tako otroci kot starši. Najbolj pomembno pa je, da smo ob koncu dneva pomirjeni, pobotani in si povemo kakšno lepo stvar. Da naslednje jutro lahko vstanemo dobre volje.

Se pa zavedam, da bodo punce zelo težko z odraščanja izšle brez kakšne travme. Tako pač je, recepta za popolno vzgojo nimam, ne poznam popolnih staršev, ne poznam popolnih otrok. Na nekatere stvari pa preprosto nimam vpliva. Ampak, če mi bo uspelo pri tem, da se bodo zavedale, da je v njih moč, da se lahko spopadajo s svojimi težavami v življenju… potem si bom samo prikimala in rekla: “Vse bo okej.” ker najina največja želja je, da bova najine punce enkrat, ko bo prišel čas, spustila v svet s pravo mero zaupanja in pomirjenih duš, da sva se oba potrudila in naredila največ kar sva lahko, da imajo dobre temelje za življenje na lastnih nogah.

Do takrat nam je pa najbolj pomembno to, da se imamo radi in uživamo vsak dan posebej. V vseh teh lepih, napornih, tečnih (tudi če kakšen dan ali obdobje ne uživamo, nič narobe) in zabavnih dneh. Skupaj z našimi največjimi malimi zakladi, tukaj, zdaj…

in naj traja. <3

Opomba: zapis je bil ustvarjen proti koncu poletja ’22 in je objavljen kar nekaj mesecev kasneje… danes še vedno stojim za vsemi zapisanimi besedami. :))