Pomladno čarobna Sardinija

Tam nekje, kjer rastje sije v nešteto odtenkih zelene, tam, kjer osupljivih razgledov kar ne zmanjka. Tam, kjer se v jutranjih urah ob žvrgolenju ptic namočiš v skritem toplem vrelcu sredi slikovite pokrajine. Tam, kjer te narava vabi, da se ustaviš in uživaš v lepoti trenutka…

Naša Sardinija. Spet pomladna in spet samo severni in zahodni del… ker ima Primož rajši granit kot apnenec. Tokrat sva sprejela dobro odločitev, da ne bomo hiteli in še pomembnejše, tega sva se tudi držala. Tja grede sva se odločila za dnevni trajekt, saj sva želela izkušnjo vožnje deliti s puncami (pred leti sta bili še premajhni, da bi se spomnili, tretja je bila pa v trebuhu). Odločitev se je izkazala za posrečeno, saj so imele igralnico večinoma zase (in to tisto ta zabavno, podobno kot v nakupovalnih središčih in kjer gremo samo mimo), saj je bilo na trajektu videti samo nekaj otrok. Mimogrede, ko smo že pri trajektu, nazaj grede smo izbrali nočno vožnjo, kar je tudi krasna odločitev, saj potuješ medtem ko spiš, pa še po dnevih mrzlega res prija končno en dolg in topel tuš. Kot tudi malo več prostora za spanje…

#namig Corsica Ferries ima najbolj prijazne ure za nočno potovanje z otroci pa tudi cenovno je, vsaj po naših izkušnjah, ponavadi najbolj ugodna.

Tokrat sem se na izlet odpravila z občutkom neznanskega zadovoljstva, saj enkrat za spremembo potovanje ni sovpadalo z mojim mesečnim perilom… ja, tudi to so tisti majhni koščki sreče. Ko smo okrog 19ih prispeli na Sardinijo smo se zapeljali še malo bolj proti severu, kjer smo poiskali naš prvi prostor za nočitev. Na vrhu grička smo parkirali na travnik ob luštni cerkvici. Da se ne bom skozi objavo ponavljala – vedno smo spali (z eno izjemo) na mestih, ki jih je Primož našel prek aplikacije park4night, preveril v komentarjih ali pri prijateljih in se potem tudi na mestu prepričal, da je vse okej. Pri čemer se mora vedno strinjati tudi moj šesti čut.

Chiesa Di San Vittore 40.9648218, 9.463278

Po mirni noči je sledilo mirno dopoldne s kavico, medtem ko sva puncam dala vrečke za smeti in zelo rade so sodelovale v pobiranju smeti. Sardinija je precej nasmetena in še najmanjša stvar, ki jo lahko naredimo, da ji nekaj vrnemo kaj lepega nazaj, je to, da vsake tolike napolnimo kakšno vrečko smeti (ki jo potem vozimo v strešnem prtljažniku nazaj na celino). Našle so marsikaj, Lila se je razveselila zapestnice, ki je postala njen čudovit spominek na ta naš izlet. Naša pot se je nadaljevala še malo bolj protu severu, tam, kjer se odpre nov svet. Mene je pokrajina čisto očarala in… pustila brez besed.

Močan veter nas ni motil, nam je pa oteževal dogodivščino s plezanjem. Smo poskusili, nato smo se pa spontano odločili {in to je res en tak velik čar potovanja s camperjem}, da se naslednji dan zapeljemo proti jugu in se vrnemo na sever kasneje, saj je vremenska napoved obetala ugodnejše razmere. Prespali smo na parkirišču ob morju, kjer smo srečali tudi družinico luškanih divjih prašičkov. 

Baia Santa Reparata 41.2300484, 9.1684003

Naslednji dan smo pot nadaljevali v notranjost otoka, saj je imel Primož na svoji bucket listi tudi obisk naravnih term. Podali smo se v raziskovanje, saj ti naravni vrelci vode na prvi pogled niso tako zelo očitni, pravzprav so precej diskretni. Eden se skriva med zelenjem sredi travnika, drugi pa za zidom na pol podrte kamnite hiške, med njima pa je kakšen kilometer, dva razdalje.

Srečali smo nekaj turistov, skupino veselih italijanov, ki so se že namakali v vrelcu pri kamniti hiški in zadržan nemški par z dojenčkom, ki je čakal v vrsti. Kmalu so pristopili še trije lokalni prebivalci, s katerimi se je Primož (ki tekoče govori italijansko, saj je bila njegova babica Italijanka) zapletel v zanimiv pogovor. Povprašal jih je tudi, kako poteka to namakanje in tako je hitro izvedel vsa nenapisana pravila. Takole grejo: zaželjeno je, da se obnašaš diskretno in ne kukaš v vrelce, če je že kdo tam, saj se ljudje namakajo tudi goli. Če je vrsta, naj bi si vzel nekje 10-15 minut in nato prepustil mesto naslednjemu. Povedali so tudi, da k vrelcema prihaja popoldne in tudi zvečer precej ljudi, medtem ko zjutraj… ni nikogar.

Čas v vrsti je minil hitro, še hitrejše pa tistih 10 minutk v vrelcu, res je bila zanimiva izkušnja. In presenetljivo prijetna. Bom kar priznala, da sem se prvih 5 minut upirala, da grem notri, ampak me je na koncu njihovo navdušenje le prepričalo. Odločili smo se, da prespimo na prakirišču bližini in upoštevamo namig in se naslednji dan v drugi vrelec odpravimo čim bolj zgodaj zjutraj.

Terme San Saturnino 40.4257088, 9.1218747

#namig jutranje namakanje je krasna odločitev, od 8ih do 9ih smo se namakali popolnoma sami.

Po tej nepozabni izkušnji smo si pripravili zajtrk in zadovoljno opazovali skupinice ljudi, ki so se že začeli nabirati v vrsti. Nato smo pot nadaljevali proti Capo Pecori, vmes naredili še kakšen nenačrtovan in ne najbolj prijeten ovinek po ozkih cestah, ampak ja, tudi to nekako paše zraven.

#namig priporočam karto Sardinije – tisto, ki jo primeš v roke in razgrneš po armaturni plošči. To je namreč edina stvar, ki smo jo pogrešali. 

Vmes smo se odločili za spontan postanek, saj… se nam res nikamor ne mudi. In bilo je čudovito. Našli smo mesto malo nad morjem s krasnim pogledom na sončne zahode, pod nami se je vila peščena potka do plaže, ne daleč stran pa se je nahajal tudi lokalni mini bar z igriščem, kamor smo hodili po sladoled. Še dobro, da smo bili kar uredu založeni s hrano, saj je bila najbližja trgovina eno uro vožnje stran. In še ena krasna stvar – ni bilo signala.

Portu Maga 39.5793366, 8.4656658

Zelooo smo uživali, punce so se igrale s stvarmi, ki so jih našle po plažah, Primož je privlekel na plano svojo desko in wing… jaz sem pila kavico in občudovala razglede, prebrala celo nekaj strani knjive, vmes lovila v kader Primoža, se ukvarjala s puncami, z njimi namakala noge v morje in vmes celo zaplavala po frizbi, ki ga je odneslo nekemu fantku (saj se ne bi silila zraven, ampak res je jokal…).

Edina neprijetna plat tega postanka so bile muhe, ki so se čez dan nagnetle v kombiju, no, ampak na srečo so tudi one ponoči lepo spale, tako da smo ob najbolj pomembnem času imeli mir.

Kljub temu smo tukaj preživeli res čaroben čas. To je bil tudi najbolj počasen del našega izleta. Tri dni na istem mestu je za nas že kar malo nenavadno, pa še bi lahko ostali, če ne bi imeli želj še za naprej.

Tako smo se odpeljali proti naslednjim skalam, kjer je Primož upal na nove plezalne podvige. Capo Pecora nam je odprla še en čudovit svet. Čas smo izkoristili za dolg sprehod, vpijali smo razglede in se topili v prijetnem pomladanskem soncu. Primož je našel steno, ki je bila primerne tudi za otroško plezanje. Razen bližnjega srečanja z dvema kačama (nista bili nevarni, pa vseeno) in občasno malo preveč pogumnega otroškega skakanja po skalah (in veliko stresa zame), je bil to še en prav lušten dan.

Ko se je začelo temniti, smo se odločili, da se odpeljemo do mesteca v bližini, kjer smo našli malo nenavadno, ampak kar priročno mesto za nočitev. Veliko parkirišče med morjem in rudnikom…  To je bilo edino plačljivo mesto, kjer smo spali (20eur za vse). 

Buggeru 39.4019366, 8.4012312

Lastnik je bil zelo prijazen, ni bilo gneče, na voljo smo imeli tudi urejeno stranišče in tople tuše in kar je bilo najlepše – tudi majhen pralni stroj. Ko sem naslednji dan obesila na vrv naša oprana oblačila, se Primož kar ni mogel načuditi količini… pa naj dodam, da so punce zelo malo menjale oblačila, saj se tudi pri pakiranju držim pravila manj je več (plus to, da niti ne premoremo dvotedenske zaloge oblačil).

#namig pralni lističi so res praktični za potovanja

Tukaj smo se sprehodili po mestecu, posedali pred kamperjem, punce so si našle družbo dveh fantkov, ki sta želela z njimi (neuspešno) igrati nogomet. So se pa lovili. Pa našla sva tudi čas za 1 na 1 (Primož in Lila) in 1 na 2 (Mimi, Nives in jaz) ter se potem spet našli na plaži.

Po 24ih urah smo se odpravili nazaj proti Capo Pecori.

Capo Pecora 39.4566833, 8.38377034

Tu smo imeli na parkirišču kratko srečanje s policijo, saj nas je opozorila na tendo. Ko smo želeli na pakirišču ob kamperju pomalicati in nas je pri tem motilo sonce, smo tendo malo spustili… kar seveda ni bila najboljša ideja. “No camping!” sta nas opozorila. Sicer sta ob pogledu na lačne punce dodala, da naj do konca pojemo, potem pa pospravimo. Pri njih se to, da imaš tendo ali stole zunaj, smatra kot kampiranje, kar pa ni dovoljeno. Če tega nimaš, ni težav, na parkirišču je namreč dovoljeno tudi spanje čez noč. In to smo na koncu tudi storili, saj smo želeli prijetno popoldne v naravi izkoristiti do zadnje minute. Tukaj bom pustila samo nekaj slikic… ker povejo več kot tisoč besed.

Sledil je premik nazaj na sever. To, da se zapeljemo skozi Castelsardo je bilo seveda obvezno, tukaj Primož ni imel izbire, saj sem si po parih letih spet zaželela uzreti tale razgled…

Da bi prihranili nekaj časa, sem se pa odpovedala metnemu sladoledu, ampak saj je bil tudi tisti iz trgovine ob nakupu nove zaloge hrane čisto fajn. Nadaljevali smo pot in naš naslednji postanek je bil spet na plaži, točno tam, kjer smo pred leti začeli naš prvi obisk Sardinije. Bela mivka, kristalno morje in nekaj lepih vil obdanih s kaktusi… ko te kar prime, da bi si malo pogledal nepremičninske oglase.

La Marinedda 41.016141, 8.889304

Punce so se zabavale na plaži in tudi vreme je sodelovalo z njimi, saj je začelo deževati. In na koncu smo, tako kot pred leti, tudi tukaj preživeli mirno noč.

Naslednji dan smo se vrnili na Capo Testa, šli smo raziskovati nove zalive in ponovno nam je jemalo sapo. Valle Della Luna. Nove skale, novi razgledi, nove jame, pa tudi nove smeti in ni bilo težko napolniti veliko vrečo, saj se najde kar nekaj zanimivih stvari, še ostankov hipijev, ki so nekaj časa živeli v tem zalivu, kakšno leto nazaj pa so jih pregnali. Res zanimiv in slikovit del Sardinije.

Prespali smo spet na našem starem mestu, pri naših divjih prašičkih.

Baia Santa reparata 41.2300484, 9.1684003

Naslednji dan smo se vrnili v Lunin zaliv, da naš izlet zaključimo tako kot se spodobi, po Primoževo, s plezanjem. ; ) Na poti nazaj nas je razveselila še želva. “Zato, ker smo včeraj pobirali smeti,” so rekle punce.

Tiste, ki nimate še takšne izkušnje, verjetno zanima kako je na tak način potovati z otroci… hja, ta del je na momente naporen, ampak midva sva tega že navajena. Seveda nam ni šlo vse po planu, sploh spalna rutina punc se je popolnoma podrla pa čeprav sva bila pred izletom tako zelo odločena, da tokrat do tega ne bo prišlo. No, vse kar lahko rečem je, da mi je šlo med potovanjem zelo na živce, da so hodile pozno spat, pa tudi to, da sva ubistvu z njimi padla tudi midva. No, na koncu sem ugotovila, da je bila to verjetno zelo dobra stvar, saj… tako ni bilo nobenih tistih najinih ta pozno večernih utrujenih pričkanj.

Če potegneva črto, nama naporne trenutke odtehtajo vsi krasni razgledi in fleksibilnost potovanje in stiskanje na majhni površini (mhm, tudi ta del je lahko prav lušten). Se pa vsekakor trudiva čim bolj poenostaviti stvari in lahko potrdim, da gre z vsakim novim izletom lažje.

Za konec pa… dolgo sem bila prepričana v to, kako bom zapisala, da je pomlad tisti pravi čas za Sardinijo. Ni še gneče, ni še vroče, narava je prebujena, vse je tako lepo zeleno in vetoče… pa mi je Primož vlil kanček dvoma, saj se je na Sardinijo vrnil sredi oktobra in s plezanja javljal, kako je zdaj še boljše, ker ke morje še toplo in ljudi je še manj. Kaj pa trava, je tako lepo zelena?, je bilo moj prvi odziv. Je. Ampak ni pa cvetočih rož. Tako da… odvisno kaj vas najbolj prepriča.

Kakorkoli, upam, a ste vsaj malo začutili čarobnost tega sredozemskega otočka. Kaj pravite, mogoče se pa enkrat srečamo nekje tam, med cvetočimi travniki, mogočnimi skalami in neskončnostjo modrine… tam, kjer ugotoviš, da lahko življenje tiktaka (še) počasneje. Ahh, si bom na to odgovorila kar sama: 

mogoče pa res! ; )